Mnogi s.p. začnejo poslovati brez vstopa v sistem DDV in izdajajo račune brez obračunanega DDV. A 'brez DDV' ne pomeni 'brez pravil': tudi tak račun mora vsebovati obvezne sestavine in posebno klavzulo o oprostitvi. Razložimo, kdaj smeš izdajati račune brez DDV, do katere meje in kako mora tak račun izgledati.
Račun brez DDV izda mali davčni zavezanec, torej podjetnik, ki ni vključen v sistem DDV. To je mogoče, dokler tvoj obdavčljivi promet v zadnjih 12 mesecih ne preseže praga 60.000 EUR. Gre za prag obdavčljivega prometa, ne za dobiček. V sistem DDV lahko vstopiš tudi prostovoljno, še preden dosežeš prag.
Ko v zadnjih 12 mesecih presežeš 60.000 EUR obdavčljivega prometa, postaneš zavezanec za DDV in se moraš identificirati za namene DDV. Od takrat na račune obračunavaš DDV po ustrezni stopnji (22 %, 9,5 % ali 5 %) in ga odvajaš državi, hkrati pa lahko odbijaš vstopni DDV. Ker so postopki in roki zapleteni, se ob približevanju pragu posvetuj z računovodjo ali preveri pri FURS.
Na računu brez DDV navedeš klavzulo, da DDV ni obračunan, s sklicem na oprostitev za male davčne zavezance, običajno po 1. odstavku 94. člena ZDDV-1. Brez te klavzule račun ni popoln. Primer: 'DDV ni obračunan na podlagi 1. odstavka 94. člena ZDDV-1 (mali davčni zavezanec).' Točno formulacijo preveri z računovodjo.
Račun brez DDV vsebuje enake osnovne sestavine kot vsak račun: zaporedno številko, datum izdaje in dobave, podatke o izdajatelju in kupcu, opis blaga ali storitve, količino in znesek. Razlika je, da ne vsebuje stopnje in zneska DDV, namesto tega pa nosi klavzulo o oprostitvi. Mali davčni zavezanec nima ID za DDV, zato ga ne navaja; navede davčno številko.
Davčno potrjevanje računov (fiskalizacija) je vezano na gotovinsko poslovanje, ne na to, ali si v sistemu DDV. Tudi mali davčni zavezanec, ki gotovinsko posluje s končnimi potrošniki, praviloma izdaja davčno potrjene račune z oznakama ZOI in EOR. Fiskalizacija in DDV sta dve ločeni obveznosti. Za presojo preveri pri FURS ali z računovodjo.
